Kako se igrati s svojim otrokom – iskreno razmišljanje enega starša
V tem času, ko imamo starši ogromno obveznosti, a premalo časa, se mi zdi, da dnevi kar bežijo mimo nas. Zjutraj hitimo v službo, potem pa zaradi gužve v prometu pridemo pozno domov, na hitro skuhamo, pospravimo, še malo delamo za tisto preklemansko službo, na koncu pa seveda vržemo oko še na družabna omrežja… In tako dnevi minevajo.
Ko si iskreno priznam – s svojimi otroki preživim premalo časa. Še posebej pa jim premalo časa posvetim v igri.
Nekaterim od nas se igrati preprosto ne da. Drugi priznamo, da se ne znamo igrati. Velika večina staršev pa je zvečer tako utrujena, da nam zmanjka energije – in za igro z otrokom je potrebujemo kar precej. A ravno tu sem začel opažati nekaj pomembnega.
Zakaj je igra z otrokom sploh pomembna?
V naši družbi se pogosto sliši, da je igra nekaj nepomembnega, kot da je izguba časa. Pogosto slišimo:
»Ah, saj se samo igra.«
»Naj se igrajo v vrtcu, tam je to njihovo delo.«
A bolj ko opazujem svoje otroke, bolj razumem, da igra ni nekaj malega. Igra je za njih ogromno. Je njihov način razmišljanja, raziskovanja in doživljanja sveta. Je prostor, kjer preizkušajo stvari, ki jih ne znajo povedati na glas in prostor, kjer dobijo priložnost, da sami pridejo do odgovorov.
Ko se igram z njimi, jim dajem možnost, da me vidijo, kako razmišljam, rešujem probleme, kako se znajdem v različnih situacijah. In hkrati jaz vidim njih – njihove ideje, njihove male frustracije, njihove zmage in njihov način, kako dojemajo svet.
In še nekaj – otroci se res znajo igrati sami. A to ne pomeni, da ne potrebujejo nas. Pravzaprav ravno naše sodelovanje, naš interes in naša prisotnost naredijo igro bolj bogato, bolj varno, bolj ustvarjalno.
Kaj otroci dobijo skozi skupno igro s starši?
Ko sem začel več časa namenjati igri, sem opazil ogromne spremembe:
Povezanost – odnos postane bolj topel, bolj zaupen.
Pozitivne izkušnje – ustvarja se zaloga lepih trenutkov, ki jih otrok nosi s sabo tudi takrat, ko pridejo težji dnevi.
Reševanje težav – v igri lahko preigravajo situacije, ki jih v resničnem svetu še ne znajo obvladati.
Razvoj domišljije – skozi igro izmišljajo zgodbe, pravila, svetove.
Besedni zaklad – odrasli otroka z igro povabimo, da svoje misli, čustva in potrebe izrazi bolj jasno.
Socialne veščine – učenje izmenjave, deljenja, upoštevanja drugih.
Občutek vrednosti – otrok začuti, da ga jemljemo resno, da nam je pomemben in da je igra z njim vredna našega časa.
Študije pravijo, da so otroci, ki se doma veliko igrajo z odraslimi, ustvarjalnejši, bolj samozavestni in imajo manj vedenjskih težav. Ko to vidiš na lastnem otroku, ti postane jasno, da je to res.
Zakaj se toliko staršev ne igra s svojimi otroki?
Veliko nas bi reklo, da nimamo časa. Pogosto razlog sploh ni čas – ampak to, da preprosto ne vemo, kako se igrati.
Ko mi je nekdo prvič rekel: »Pusti, da igro vodi otrok,« sem bil malo izgubljen. Kaj to pomeni? Kaj pa če želi delati nekaj, kar se meni zdi brezveze? Kaj če se dolgočasim? In če česa ne znam?
A ravno tu je trik. Ni pomembno, da znamo. Pomembno je, da smo zraven.
Kako začeti? Preprosto – pustite, da vodi otrok
Ko sem začel prakticirati to pravilo, sem ugotovil, da je igra veliko lažja, kot sem mislil.
Otrok določi temo, tempo, pravila.
Jaz sem samo tam.
Vprašam, opazujem, sodelujem.
In neverjetno – otrok me povabi v svoj svet na način, ki ga nikoli ne bi mogel ustvariti sam.
In najlepše pri vsem?
Za igro otrok ne potrebuje dragih igrač.
Ne potrebuje načrtov.
Ne potrebuje popolnega razpoloženja.
Potrebuje nas. Našo prisotnost. Našo pozornost. Naših pet, deset, petnajst minut, ki jih resnično namenimo njemu.
In to je nekaj, kar mu nobena igrača, noben zaslon in nobena dejavnost ne more dati.