Testno obdobje v šolah – ko so pod pritiskom otroci in starši
Vsako šolsko leto ima svoje vrhunce in padce. Eno najbolj intenzivnih obdobij pa je brez dvoma čas testov, spraševanj in ocenjevanj. Takrat se tempo v šolah pospeši, urniki se zapolnijo z učenjem, domače naloge se kopičijo, pritisk pa se – pogosto neopazno – prenese tudi v domače okolje.
To ni stresno le za otroke. Tudi starši smo v tem času bolj napeti, bolj zaskrbljeni in pogosto utrujeni. Želimo pomagati, hkrati pa ne vemo vedno, kako to storiti na pravi način.
Otroci pod pritiskom pričakovanj
Za otroka testno obdobje pomeni veliko več kot samo preverjanje znanja. Pomeni primerjanje z drugimi, strah pred napako, skrb, da ne bo dovolj dober in občutek, da je ocena merilo njegove vrednosti. Mlajši otroci tega še ne znajo ubesediti, starejši pa pritisk pogosto skrivajo za uporniškim ali nezainteresiranim vedenjem.
Otroški stres se lahko pokaže zelo različno:
– nemir in razdražljivost,
– težave s spanjem,
– izguba motivacije,
– jok ali zapiranje vase,
– odpor do šole in učenja.
Pomembno je razumeti, da otrok v teh trenutkih ne potrebuje dodatnega pritiska, temveč občutek varnosti in razumevanja.
Starši v vlogi opore – ne dodatnega sodnika
Starši se v testnem obdobju pogosto znajdemo v nehvaležni vlogi. Po eni strani želimo, da otrok doseže dobre rezultate, po drugi strani pa ne želimo biti strogi, vsiljivi ali povzročati dodatnega stresa. Meja med podporo in pritiskom je v teh tednih zelo tanka.
Otroci ne potrebujejo popolnih staršev, temveč mirne odrasle, ki znajo ločiti med trudom in rezultatom. Sporočilo, ki ga otrok v tem času najbolj potrebuje, je preprosto: »Tukaj sem. Ne glede na oceno.«
Ko se doma pogovarjamo o šoli, je pogosto bolj pomembno vprašati, kako se otrok počuti, kot pa koliko točk je dosegel.
Znanje ni le ocena na papirju
Testi merijo določen trenutek znanja, ne pa otrokove radovednosti, ustvarjalnosti, logike ali vztrajnosti. Otroci se ne razvijajo linearno in vsak ima svoj tempo. Prav zato je pomembno, da jim omogočimo tudi okolja, kjer učenje ni povezano s strahom pred ocenjevanjem.
Ko se otrok uči in raziskuje brez pritiska, se znanje zasidra globlje. Takrat se razvijajo samozavest, samostojnost in notranja motivacija – lastnosti, ki so dolgoročno veliko pomembnejše od ene ocene.
Kako lahko v tem obdobju pomagamo otroku?
V testnem obdobju ni čarobne formule, obstajajo pa majhni koraki, ki lahko naredijo veliko razliko:
– ohranjajmo rutino in dovolj spanja,
– spodbujajmo kratke, redne učne bloke namesto učenja v zadnjem trenutku,
– pohvalimo trud, ne le uspeha,
– dovolimo napake in o njih govorimo mirno,
– ustvarimo čas za sprostitev in igro.
Otrok, ki se počuti varnega, se lažje uči. Otrok, ki ve, da ni ocenjen kot oseba, temveč da se ocenjuje znanje, pa lažje diha.
Testno obdobje mine – odnosi ostanejo
Testi bodo minili. Ocene se bodo zapisale v redovalnico in sčasoma izgubile svojo težo. Tisto, kar ostane, pa je občutek, kako se je otrok v tem času počutil doma. Ali je imel občutek podpore ali pritiska. Razumevanja ali strahu.
Morda je prav to priložnost, da se kot starši spomnimo, da šola ni edino mesto učenja. Učenje se dogaja tudi doma, v odnosih, v pogovorih in v občutku, da smo sprejeti takšni, kot smo.
In to je znanje, ki šteje za vse življenje.
Počitnice niso pavza od življenja - so vrnitev k njemu
Počitnice. Čas, ko se urniki ustavijo, budilke utihnejo in torbe za nekaj dni ostanejo v kotu. Ko šola naredi pavzo, se pogosto zgodi nekaj zanimivega – otroci končno dobijo prostor, da spet zadihajo. In mi, starši, skupaj z njimi.
V tem prazničnem času si pogosto želimo miru, topline in občutka, da smo spet malo bolj povezani. A ravno tu se pojavi vprašanje: kaj pomeni pravi izklop? In ali ga sploh znamo dovoliti?
Ko pritisnemo “pause”
Šola je tempo. Naloge, ocene, primerjave, obveznosti. Otroci to čutijo bolj, kot si mislimo. Počitnice niso le oddih od učenja – so oddih od pričakovanj. Od stalnega “moraš”, “pohiti”, “še to naredi”.
Ko se ta pritisk umakne, se pogosto zgodi nekaj čudovitega: otroci postanejo bolj sproščeni, bolj prisotni, bolj… oni sami. Spet začnejo risati brez cilja, sestavljati brez pravil, spraševati brez strahu, da je vprašanje “neumno”.
To je trenutek, ko se ne ustavi samo šola. Ustavi se tempo.
Izklop ni vedno ekran
Ko govorimo o izklopu, pogosto pomislimo na to, da otrok “ne gleda v ekran”. A pravi izklop ni vedno fizičen. Je predvsem miselni.
Otrok, ki ima ves čas zapolnjen vsak trenutek – z vsebinami, igricami, videi – pravzaprav nima prostora za dolgčas. In dolgčas je izjemno pomemben. Iz njega se rodijo ideje, domišljija, ustvarjalnost. Tam se začne notranji svet.
Počitnice so idealen trenutek, da otrokom dovolimo, da jim je kdaj tudi malo dolgčas. Da ne rešujejo problema, ampak ga sami ustvarijo. Da ne sledijo navodilom, ampak si jih izmislijo.
Praznično vzdušje je odnos, ne program
Vsi si želimo “lepe praznike”. A lepota praznikov ni v popolnem planu ali v polnem urniku aktivnosti. Je v majhnih trenutkih: skupnem zajtrku brez hitenja, sprehodu brez cilja, pogovoru brez telefona v roki.
Otroci se teh trenutkov spomnijo. Ne tega, koliko delovnih listov so rešili, ampak kako so se počutili. Ali so bili slišani. Ali so imeli občutek varnosti in sprejetosti.
Počitnice so priložnost, da odnos spet postavimo pred rezultate.
Pauza, ki ni konec učenja
Izklop ne pomeni, da se razvoj ustavi. Ravno nasprotno. Ko se otrok uči brez pritiska, se uči globlje. Ko raziskuje, ker ga zanima, ne ker mora, znanje ostane.
Igra, pogovor, ustvarjanje, opazovanje sveta – vse to so oblike učenja. Samo brez ocen in brez zvonca.
Kaj bomo izbrali?
Počitnice niso pobeg od realnosti. So priložnost, da jo za trenutek živimo drugače. Počasneje. Bolj zavestno. Bolj človeško.
Vprašanje ni, ali bo otrok v tem času kaj “zamudil”.
Vprašanje je, ali mu bomo dovolili, da zares doživi ta čas.
In morda je ravno to največje darilo, ki mu ga lahko damo.
Sodelovanje z učitelji: ključ do uspešnega otroka
Ko si vsi želimo isto, a se včasih ne razumemo
Vsak starš si želi, da bi bil njegov otrok v šoli sprejet, razumljen in uspešen. Da bi se počutil varno, samozavestno in motivirano za učenje. Ko pa se pojavijo težave, kot so nemir, pomanjkanje interesa, konflikti ali občutek, da otrok v razredu ne najde svojega mesta, se starši pogosto znajdemo pred zahtevnim izzivom. Kaj storiti, ko imamo občutek, da stvari ne delujejo tako, kot bi morale?
Prvi odziv je pogosto čustven. Stopimo v bran otroku, iščemo razloge in včasih tudi krivca. To je povsem naravno. A izkušnje kažejo, da se najboljše rešitve ne rodijo v konfliktu, temveč v sodelovanju. Ko starši in učitelji stopijo na isto stran, otrok dobi najmočnejšo možno podporo.
Otrokovo vedenje kot sporočilo, ne problem
Otroci redko namenoma povzročajo težave. Kadar so nemirni, odsotni ali nezainteresirani, nam s tem nekaj sporočajo. Morda jim je dolgčas, morda snovi ne razumejo ali pa se v razredu ne počutijo varno. Včasih preprosto razmišljajo drugače in potrebujejo drugačen pristop.
Če otroka hitro označimo kot »problematičnega«, spregledamo bistvo. Vprašanje ne bi smelo biti, kaj je z otrokom narobe, temveč kaj potrebuje, da bo lahko pokazal svoje potenciale.
Zakaj so starši in učitelji naravni partnerji
Starši otroka poznajo v njegovem vsakdanjem okolju. Vidijo, kaj ga zanima, kaj ga pomirja, kdaj se zna poglobiti in kdaj izgubi zbranost. Učitelji pa otroka opazujejo v razredu, med vrstniki, pod časovnim pritiskom in z jasnimi učnimi cilji.
Obe perspektivi sta dragoceni. Ko se povežeta, nastane celostno razumevanje otroka. Prav takrat se lahko začnejo iskati rešitve, ki niso enostranske, temveč prilagojene otroku kot celoti.
Moč pogovora brez obtoževanja
Kakovostna komunikacija z učitelji je eden najpomembnejših korakov. Namesto očitkov in obrambnega tona je veliko bolj učinkovito, da pogovor odpremo z vprašanji in pripravljenostjo na sodelovanje. Ko skupaj raziskujemo, kaj se v razredu dogaja, kdaj so težave najbolj izrazite in kaj je že pomagalo, ustvarjamo prostor za zaupanje.
Takšna komunikacija ni vedno enostavna, vendar otroku pokaže, da odrasli sodelujejo in iščejo rešitve zanj, ne proti njemu.
Ko otrok doživi uspeh drugje, ga prinese tudi v šolo
Pri Kliker Centru pogosto opažamo, da otroci, ki v klasičnem šolskem okolju delujejo nemirno ali nezainteresirano, v drugačnem učnem okolju povsem zaživijo. Ko dobijo priložnost za praktično delo, ustvarjanje in raziskovanje, se pokažejo njihove močne strani.
Programiranje otrokom omogoča, da razmišljajo logično, rešujejo probleme in se učijo skozi poskušanje in napake. Uspeh, ki ga doživijo ob delujočem projektu, močno vpliva na njihovo samozavest. In ko otrok začne verjeti vase, se to pogosto prenese tudi v šolski razred.
Skupen cilj: otrok, ki verjame vase
Starši in učitelji imamo v resnici isti cilj. Želimo si otroka, ki se počuti sprejetega, sposobnega in varnega. Različni pogledi so normalni, a ključno je, da ostanemo na isti strani.
Ko odrasli sodelujemo, otrok to zelo hitro začuti. In prav takrat se začnejo dogajati resnične spremembe – v odnosu do učenja, v vedenju in predvsem v otrokovi samozavesti.
Življenje v dveh ali treh dimenzijah? Avstralski zakon nas spodbuja k razmisleku o resničnem svetu
Sredi decembra 2025 je Avstralija postala prva država na svetu, ki je uresničila dolgo in vroče razpravo o zaščiti otrok pred vplivom družbenih omrežij. Od 10. decembra je v tej državi v veljavo stopil zakon, ki otrokom in mladostnikom mlajšim od 16 let prepoveduje uporabo družbenih omrežij kot so TikTok, Instagram, Snapchat, Facebook, YouTube in drugi. Platforme morajo aktivno preprečevati, da bi mladoletniki odprli ali obdržali račune, sicer se soočajo z visokimi globami – tudi do skoraj 50 milijonov avstralskih dolarjev na primer.
Digitalna realnost vs. resnično življenje
V svetu, kjer otroci in mladostniki že od zgodnjih let odraščajo z neomejenim dostopom do digitalnih vsebin, je avstralski ukrep drzen poziv k premisleku: ali teh 2D zaslonov res potrebujemo več kot tridimenzionalnega življenja? Družbena omrežja privlačijo, zanimajo in pogosto hipnotizirajo, a hkrati lahko preplavijo razvojne izkušnje, oslabijo medosebne vezi in odvračajo pozornost od sveta, ki ga lahko otipamo, slišimo, vonjamo in začutimo v polni meri.
Življenje brez algoritmov in filtriranih pričakovanj
Pomislimo: življenje zunaj algoritmov ne temelji na številu všečkov, spremljevalcev ali neprestani primerjavi s “popolnimi trenutki”. Gre za:
- Popolno senzorične izkušnje – sončni zahod, ki ga ne ujamemo skozi zaslon, temveč ga doživimo s polnimi čutili; vonj po dežju, ki sproži spomine; koraki po travi, ki podzavestno umirjajo um.
- Neomejene izkušnje – igranje nogometa v parku, gradnja lesenih plovil iz domišljije, pogovori s prijatelji, ki trajajo dlje kot zgolj emotikon v sporočilu.
- Vrednote iz resničnega življenja – empatija, vztrajnost, pristna komunikacija in občutek skupnosti, ki ga ni mogoče algoritmično “usmerjati”.
- Kontekst in mišljenje – realni svet nam ponuja izzive, ki jih ni mogoče preprosto preskočiti ali “posodobiti”, temveč se jih mora otrok učiti reševati v polnem kontekstu.
- Fizični stiki in odnosi – objem prijatelja, iskren smeh, branjenje stališč v živo – vse to gradi resnične vezi, ki jih digitalni svet težko nadomesti.
Kolikšen svet dajemo svojim otrokom?
Avstralski ukrep ni samo zakon o starostni omejitvi; je vabilo k razmisleku o tem, kaj pomeni odrasti v svetu, polnem digitalnih impulzov in neprestanih dražljajev. Ko razpravljamo, ali bo podoben zakon mogoč v Evropi ali tudi pri nas, se moramo vprašati:
Kakšno življenje želimo za naše otroke?
Ali res hočemo, da njihove prve velike življenjske izkušnje prihajajo iz 6-inch zaslonov, navadno ostalih popolnih življenj in instantnih nagrad? Ali pa bi raje videli, da gradijo lasten realen svet — svet, kjer se naučijo biti prisotni, se soočajo z izzivi, rastejo v empatiji in sprejemanju nasprotujočih si pogledov ter gradijo trdne medosebne vezi?
Izbira je na nas
Novo avstralsko pravilo lahko razumemo kot odprto povabilo k dialogu o tem, kaj pomeni odraščati danes. To je priložnost, da se kot družba vprašamo: kaj je bolj dragoceno – lajki ali pristni trenutki?
Kaj bomo izbrali za svoje otroke? Svet, poln površinskih dražljajev in digitalnih odsevov, ali svet, ki ga lahko otipamo, začutimo in skupaj doživimo?
Odgovor nanj bo oblikoval generacije, ki prihajajo – naj bo to svet, kjer tehnološki napredek služi človeku, ne pa ga nadomešča.
Kako tehnologija oblikuje navade naših otrok
Živimo v času, ko je tehnologija postala naravni del otroštva. Otroci odraščajo s telefoni, tablicami, računalniki, pametnimi igračami in celo šolskimi aplikacijami, ki jih spremljajo že od prvih let osnovne šole. Tehnologija ni več nekaj posebnega, postala je privzeta nastavitev otroštva.
A prav zato je odgovornost staršev večja kot kadarkoli prej: kako otroku pomagati razviti zdrave, varne in koristne digitalne navade?
Kako lahko tehnologija koristi vašemu otroku?
Tehnologija ni sovražnik. Pravzaprav je lahko izjemno močno orodje, če jo otrok uporablja na prav način. Nekaj največjih koristi:
Razvoj digitalnih kompetenc
Digitalna pismenost ni več dodatno, ampak osnovno znanje. Otrok, ki se zgodaj nauči uporabljati računalnik, orodja in digitalne platforme, bo samozavestnejši in bolje pripravljen na šolo ter poklice prihodnosti.
Krepitev samostojnosti
Mnoge aplikacije spodbujajo samostojno raziskovanje, ustvarjanje projektov, poskušanje, delanje napak in učenje iz njih.
Ohranjanje stikov in druženje
Za številne otroke je tehnologija eden od načinov komunikacije s prijatelji, zlasti v obdobjih, ko se fizično manj vidijo.
Učenje skozi igro
Interaktivne aplikacije, programi in igre otrokom pomagajo razvijati logično razmišljanje, reševanje problemov in kreativnost.
Primer: programiranje skozi Scratch – otroci se igrajo, a hkrati razvijajo eno najpomembnejših veščin prihodnosti.
Kako lahko tehnologija škodi vašemu otroku?
Kjer je plus, je vedno tudi minus in v svetu tehnologije jih moramo poznati.
Prekomerna uporaba in zasvojenost
Otroški možgani so dovzetni za dopaminske nagrade. Platforme so narejene tako, da otroka držijo čim dlje pred ekranom.
Brez jasnih pravil lahko otrok hitro preide iz 10 minut gledanja, v večurno rutino.
Vpliv na spanec in koncentracijo
Modra svetloba, hitra vsebina in stalni dražljaji lahko negativno vplivajo na spanec, fokus in šolsko uspešnost.
Neprimerna vsebina
YouTube, TikTok, igre in socialna omrežja niso vedno prijazna mlajšim uporabnikom – pogosto vsebujejo nasilje, neprimeren humor ali preprosto stvari, ki niso primerne za otrokovo starost.
Primerjanje in pritisk
Že osnovnošolci se lahko ujamejo v svet všečkov, popolnih slik in nerealnih standardov.
Ta pritisk lahko vpliva na samozavest in počutje.
Kako ustvariti zdrave navade za svoje otroke
Starši lahko tehnologijo spremenimo v pozitivno izkušnjo – s pravimi navadami, pravili in zgledom.
Postavite jasna in razumljiva pravila
Koliko časa dnevno? Kdaj so ekrani dovoljeni? Kaj je dovoljeno gledati in kaj ne?
Otroci potrebujejo strukturo, da se počutijo varno.
Pogovarjajte se o tehnologiji
Ne le prepovedi – razlaga, zakaj je nekaj dobro ali slabo, je veliko bolj učinkovita.
Bodite prisotni
Ko otrok uporablja tehnologijo, vsaj občasno preverite, kaj gleda, igra ali ustvarja.
Spodbujajte ustvarjanje, ne le gledanje
Velika razlika je med gledanjem videev in ustvarjanjem projektov, programiranjem, risanjem, snemanjem, raziskovanjem.
Aktivna uporaba = učenje.
Pasivna uporaba = izgubljen čas.
Bodite dober digitalni zgled
Če otrok vidi, da imajo starši stalno telefon v rokah, bo posnemal.
Otroci ne poslušajo, kar rečemo. Otroci posnemajo, kar delamo.
Zaključek
Tehnologija je orodje – lahko izjemno koristno ali zelo škodljivo. Ni čarobne formule, ki bi veljala za vse otroke, obstaja pa skupni imenovalec:
Starši smo tisti, ki postavimo privzete nastavitve, preden jih za naše otroke naredi svet.
S pogovorom, jasno postavljenimi pravili in spodbujanjem ustvarjalne uporabe lahko tehnologija postane pomemben del zdravega odraščanja – ne pa ovira.
Kako se igrati s svojim otrokom – iskreno razmišljanje enega starša
V tem času, ko imamo starši ogromno obveznosti, a premalo časa, se mi zdi, da dnevi kar bežijo mimo nas. Zjutraj hitimo v službo, potem pa zaradi gužve v prometu pridemo pozno domov, na hitro skuhamo, pospravimo, še malo delamo za tisto preklemansko službo, na koncu pa seveda vržemo oko še na družabna omrežja… In tako dnevi minevajo.
Ko si iskreno priznam – s svojimi otroki preživim premalo časa. Še posebej pa jim premalo časa posvetim v igri.
Nekaterim od nas se igrati preprosto ne da. Drugi priznamo, da se ne znamo igrati. Velika večina staršev pa je zvečer tako utrujena, da nam zmanjka energije – in za igro z otrokom je potrebujemo kar precej. A ravno tu sem začel opažati nekaj pomembnega.
Zakaj je igra z otrokom sploh pomembna?
V naši družbi se pogosto sliši, da je igra nekaj nepomembnega, kot da je izguba časa. Pogosto slišimo:
»Ah, saj se samo igra.«
»Naj se igrajo v vrtcu, tam je to njihovo delo.«
A bolj ko opazujem svoje otroke, bolj razumem, da igra ni nekaj malega. Igra je za njih ogromno. Je njihov način razmišljanja, raziskovanja in doživljanja sveta. Je prostor, kjer preizkušajo stvari, ki jih ne znajo povedati na glas in prostor, kjer dobijo priložnost, da sami pridejo do odgovorov.
Ko se igram z njimi, jim dajem možnost, da me vidijo, kako razmišljam, rešujem probleme, kako se znajdem v različnih situacijah. In hkrati jaz vidim njih – njihove ideje, njihove male frustracije, njihove zmage in njihov način, kako dojemajo svet.
In še nekaj – otroci se res znajo igrati sami. A to ne pomeni, da ne potrebujejo nas. Pravzaprav ravno naše sodelovanje, naš interes in naša prisotnost naredijo igro bolj bogato, bolj varno, bolj ustvarjalno.
Kaj otroci dobijo skozi skupno igro s starši?
Ko sem začel več časa namenjati igri, sem opazil ogromne spremembe:
Povezanost – odnos postane bolj topel, bolj zaupen.
Pozitivne izkušnje – ustvarja se zaloga lepih trenutkov, ki jih otrok nosi s sabo tudi takrat, ko pridejo težji dnevi.
Reševanje težav – v igri lahko preigravajo situacije, ki jih v resničnem svetu še ne znajo obvladati.
Razvoj domišljije – skozi igro izmišljajo zgodbe, pravila, svetove.
Besedni zaklad – odrasli otroka z igro povabimo, da svoje misli, čustva in potrebe izrazi bolj jasno.
Socialne veščine – učenje izmenjave, deljenja, upoštevanja drugih.
Občutek vrednosti – otrok začuti, da ga jemljemo resno, da nam je pomemben in da je igra z njim vredna našega časa.
Študije pravijo, da so otroci, ki se doma veliko igrajo z odraslimi, ustvarjalnejši, bolj samozavestni in imajo manj vedenjskih težav. Ko to vidiš na lastnem otroku, ti postane jasno, da je to res.
Zakaj se toliko staršev ne igra s svojimi otroki?
Veliko nas bi reklo, da nimamo časa. Pogosto razlog sploh ni čas – ampak to, da preprosto ne vemo, kako se igrati.
Ko mi je nekdo prvič rekel: »Pusti, da igro vodi otrok,« sem bil malo izgubljen. Kaj to pomeni? Kaj pa če želi delati nekaj, kar se meni zdi brezveze? Kaj če se dolgočasim? In če česa ne znam?
A ravno tu je trik. Ni pomembno, da znamo. Pomembno je, da smo zraven.
Kako začeti? Preprosto – pustite, da vodi otrok
Ko sem začel prakticirati to pravilo, sem ugotovil, da je igra veliko lažja, kot sem mislil.
Otrok določi temo, tempo, pravila.
Jaz sem samo tam.
Vprašam, opazujem, sodelujem.
In neverjetno – otrok me povabi v svoj svet na način, ki ga nikoli ne bi mogel ustvariti sam.
In najlepše pri vsem?
Za igro otrok ne potrebuje dragih igrač.
Ne potrebuje načrtov.
Ne potrebuje popolnega razpoloženja.
Potrebuje nas. Našo prisotnost. Našo pozornost. Naših pet, deset, petnajst minut, ki jih resnično namenimo njemu.
In to je nekaj, kar mu nobena igrača, noben zaslon in nobena dejavnost ne more dati.